Mladostništvo je čas, v katerem imamo priložnost, da na podlagi vsega naučenega izoblikujemo unikatno osebnost. Včasih za to potrebujemo manj, včasih več truda …

Anžetovo razmišljanje:
Grrrr. Spet ta šola. In učenje. Kdo sploh potrebuje to znanje? In starši težijo za vsako malenkost. Pa še telefon so mi vzeli. A me ne morejo pustiti vsaj malo na miru? Ne smeš tega, ne smeš onega … Si se kaj učil? Saj veš, da se učiš zase, ne? Mi smo to že opravili … In poglej sosedovega Jana. On pomaga staršem. Nihče ne vpraša, česa si jaz želim … Mama in oče se prepirata … kako naj se učim, saj nimam miru … In zares, prav zares sem poskusil, ampak se sploh ne morem skoncentrirati … Profesorica slovenščine pravi, da ne bom izdelal letnika, če se ne bom bolj potrudil … Kaj ima vse skupaj sploh kakšen smisel?

Običajno Majino jutro:
Oh, najraje ne bi vstala. Že zdaj me je strah, kaj bom videla, ko se bom pogledala v ogledalo. Kako sem se iz luštne malčice prelevila v tako grdobo? Da bi le bila taka kot na predelanih fotkah … Ni čudno, da me Miha še pogleda ne … In šola … Danes bom gotovo vprašana matematiko. Ta profesorica res nima nobenega občutka za ljudi. Pojma nima, kaj je pomembno v življenju. Misli, da se ves svet vrti okrog matematike. Zdaj me pa spet zvija v želodcu. In mama bo težila z zajtrkom. A ne vidi, da zjutraj ne morem jesti? No, in popoldan tudi ne … Nihče me ne razume …

Naja ima drugačno težavo:
Le kaj je narobe z mano? Za razliko od večine sošolcev sta moja starša še skupaj, in prav dobro jima gre. In sploh mi ne težita. Nasprotno, vidim, da mi želita pomagati, če se znajdem v situaciji, ki ji nisem kos. In vseeno se počutim tako bedno. Ničesar se ne veselim več tako, kot sem se še nedolgo nazaj. Res mora biti z mano nekaj narobe …

Ti je kaj od tega znano? Misli, ki sprožajo neprijetne občutke in čustva, niso nič neobičajnega. Še posebej v današnjem času enostavno zmanjka časa za razmišljanje o vseh stvareh, ki si jih doživel/a, da bi se o svojih strahovih z nekom v živo pogovoril/a in da bi, konec koncev, imel/a ob sebi nekoga, ki mu vsaj tisti trenutek pomeniš največ oz. bi imel/a njegovo polno pozornost.

Take in podobne skrbi lahko izvirajo iz ali privedejo do naslednjih težav:
– slaba samopodoba,
– občutek osamljenosti,
– težave s koncentracijo,
– mladostniška depresija,
– anksioznost in panični napadi – razni strahovi, kot so strah pred šolo, sovrstniki, pred smrtjo, boleznijo ipd.
– popuščanje v šoli,
– slabe delovne in učne navade,

– nespečnost ipd.

Kaj lahko skupaj predelava?
Včasih se ti zdi, da enostavno ne veš, kaj te veseli in kakšni so tvoji cilji. Mogoče so neprijetna čustva, ki si jih doživel ob in po tem, ko te je punca zapustila, neobvladljiva in žalosti kar ne vidiš konca. Mogoče potrebuješ pomoč pri soočanju s stresom, ki ga doživljaš zaradi šole. Se morda počutiš krivega za nenehne nesporazume staršev ali še hujše – za njuno ločitev? Ali pa ti je težko, ker odraščaš in veš, da bi moral prevzeti odgovornost zase, pa bi ob tem potreboval usmeritev. Se mogoče ne znaš postaviti zase, ne zmoreš izraziti svojih misli ter čustev in te to omejuje?

Pokliči in dogovorila se bova za srečanje. Verjamem, da so s skupnimi močmi težave lažje rešljive.