težave v šoli
Učne težave imajo različne pojavne oblike. Za posamezne ljudi imajo lahko povsem drugačen pomen. Nekdo to razume kot slabo koncentracijo otroka, za nekoga je učni neuspeh, če dobi štirico v šoli, za nekoga to, da otrok ne izdela razreda. Spet tretji šolski neuspeh pojmuje kot to, da otrok brez inštruktorja ne zmore dobiti pozitivne ocene, za nekoga pa to pomeni, da se otrok nič ne uči, čeprav ima ocene dobre. Šolski neuspeh je lahko tudi to, da se otrok izogiba šole in da se poslužuje “špricanja”.
Če pride pri šolskih ocenah do nenadne spremembe, ste lahko prepričani, da se je z otrokom nekaj zgodilo. Najprimerneje je, da se z njim pogovorite. Če se otrok odpre in spregovori o težavi, se lahko skupaj odločite, kako boste postopali v nadaljevanju. Težje je, če otrok o stanju molči. V tem primeru je dobro, da poiščete osebo, ki ji otrok zaupa. Ko boste težavo poznali, jo boste lahko začeli reševati. Pomembno je, da poleg uspeha v šoli pri otroku spremljate tudi to, kako se v njej počuti, kako se razume s sošolci, ali z njimi ohrani stike tudi med počitnicami ipd.
Otrok, ki ima težavo, se v šoli lahko obnaša na različne načine. Sošolcem se mogoče izogiba, med odmori sedi sam, izgleda, kot da nikogar ne potrebuje. Otrok je lahko pretirano ustrežljiv, celo tako, da zanemari svoje potrebe, da bi le ustregel drugim. Še ena od možnosti, kako se lahko otrok obnaša v šoli, je ta, da je do drugih ukazovalen, jih ne upošteva in je neprilagodljiv. Mogoče je, da ima v vseh treh primerih otrok slabo samopodobo. Dobro je, da k taki težavi ne pristopimo z občutki krivde, ampak da situacijo sprejmemo tako, kot je in začnemo delati na tem, da bo otrok o sebi pridobil boljšo podobo. Tako otroku kot sebi dovolimo izražanje vseh čustev, tudi neprijetnih, kot so jeza, strah in žalost. Na ta način otroku pokažemo, da ga imamo radi, ne glede na to, kaj občuti in da ga sprejemamo takega, kot je.
Delovne in kasneje učne navade otrok pridobiva postopoma, s tem, ko ga starši vključujemo v hišna opravila. Malčku vneme ne manjka. S tem, ko bo aktiven vsak dan, pa bo pridobil še veščine in spretnosti. Enako je s šolskimi obveznostmi. Na začetku otrok navadno nima domačih nalog, je pa dobro, da se starši vsaj za trenutek usedejo in skupaj pogledajo šolsko torbo oz. se pogovorijo, če je kaj novega, otrok ošili barvice in podobno.
To sicer ni zagotovilo, da bo otrok v kasnejših letih sam sedel za knjigo in se učil toliko časa, da bo znal dovolj za uspeh, ki si ga je zastavil. Je pa vsekakor prvi korak k temu, da se bo lažje učil. Saj, kot je bilo že tolikokrat povedano, če se otrok želi učiti, potrebuje za to kondicijo. Se pravi, če se do sedaj ni učil, ga ne moremo kar naenkrat poslati v sobo in ukazati, da se uči dve uri. Tako pač ne gre. Začel bo z desetimi minutami in postopno ta čas daljšal.
Kako mu lahko pri tem pomagamo?
Najprej naredite učni načrt, ki naj bo realen, smiseln in odobren iz obeh strani – učenca in starša. Učenec se mora načrta držati, starši pa spremljajo, ali mu to uspeva. Pomembno je, da starši otroka spodbujajo in vztrajajo na tem, da se drži dogovorjenega. Kljub občasni nejevolji iz ene ali iz druge strani je smiselno, da na tej poti vztrajamo, saj bo s tem otrok pridobil delovne navade, ki jih bo potreboval tudi po zaključku šolanja.
Koncentracijo lahko opredelimo tudi kot zbrano pozornost. Pomaga nam, da se usmerimo na neko aktivnost, torej se ne zmenimo za motnje in dražljaje, ki niso njen del. Pozornost in koncentracija imata zelo pomembno vlogo tudi pri spominu. Običajno si namreč zapomnimo to, na kar smo pozorni.
Motnje koncentracije se najpogosteje kažejo prek simptomov, kot so:
– pozabljivost,
– motnje učenja in pomnjenja,
– preskakovanje misli, ki jim ni mogoče slediti,
– prehodne motnje zavesti ali
– miselne luknje in nedokončano delo.
Težave s koncentracijo lahko doletijo tako mladostnike kot starejše.