Samopodoba je naša predstava o tem, kaj smo. Gre za to, kako se doživljamo, kaj o sebi mislimo. Če je naša podoba o sebi slaba, se tudi obnašamo temu primerno. Človek s pozitivno samopodobo je bolj uspešen, ker si zastavlja višje cilje, se bolje sooča s težavami, lažje razvija dobre medosebne odnose in še bi lahko naštevali.

Ni nujno, da je naša podoba o samem sebi realna oz. da je v skladu z našo osebnostjo. Gre preprosto za to, kako se doživljamo, kaj o sebi mislimo. O sebi npr. lahko menimo, da nam nikoli ne bi uspelo, če bi stopili na samostojno poklicno pot. Na osnovi naše samopodobe se obnašamo in delujemo. Torej nikoli ne bomo poskusili, če res velja, da nam ne bi uspelo. To ne pomeni, da tisti s slabo samopodobo tega ni sposoben. Vendar si bo zaradi slabšega mnenja o sebi ponudil manj priložnosti v življenju.

Samopodoba se začne razvijati že takoj po rojstvu, skladno s psihičnim razvojem in interakcijo z okoljem. Z njo se ne rodimo, ampak jo pridobimo, se je naučimo. Ta razvoj traja vse do konca življenja, imajo pa zgodnja leta za oblikovanje samopodobe posebno težo. Že v otroštvu si na podlagi odnosov s starši, z njihovimi povratnimi informacijami, oblikujemo podobo o sebi.