partnerska zveza
Ko smo zaljubljeni, svojega partnerja vidimo kot idealno osebo, s katero želimo preživeti vse življenje. Če se kdorkoli obregne obenj, smo pripravljeni narediti vse, da bi se mu postavili v bran.
Ko zaljubljenost mine, pa začnemo tudi sami opažati, da ima partner katero od lastnosti, ki nam niso všeč. Prihajati začne do konfliktov, ki jih rešujemo, kot najbolje znamo. Ob tem lahko občutimo razočaranje, ponižanje, zavračanje in osamljenost.
Kako se lahko temu izognemo? Utopična želja je, da do konfliktov ne bi prihajalo. Pravzaprav, ali si tega sploh želimo? Res je, da so naporni, ampak to je eden od načinov, s katerim izražamo samega sebe, izražamo svoje nestrinjanje in svoje želje. Bolj smiselno je, da svoje napore usmerimo v način reševanja konfliktov. Če je ta konstruktiven, pomeni, da smo bili sposobni izraziti svoje želje in potrebe ter da smo ob tem upoštevali partnerjeve. Po končanem prepiru vemo, da nas je partner poslušal in upošteval ter da smo mi njega. Odnos smo postavili eno stopnico višje.
Med nosečnostjo sta bodoča starša navadno navdušena nad idejo, da bosta dobila otroka. Vse je novo, jutranje slabosti v veliki večini po prvih treh mesecih izzvenijo, ko ženska prvič začuti premikanje otroka, bi ta občutek najraje delila s celim svetom. Oba partnerja sta usmerjena v porod – izbiro porodnišnice, obiskovanja šole za starše, priprave doma, nakupovanja potrebne opreme.
Ko se otrok rodi, je mamica povečini še kakšen dan v porodnišnici, kjer se dobro spočije in kljub nočnemu prebujanju in dojenju spanje nadomesti preko dneva, ko otrok spi.
Ob prihodu domov je vse novo, starša sta usmerjena v nego otroka, velikokrat pridejo na pomoč tudi stari starši. Do tu vse lepo in prav.
Ko novopečena starša ostaneta sama, ko vsakodnevna nega otroka postane rutina in ko se posledice neprespanih noči začnejo odražati na razpoloženju mamice, zadeva ni več tako prijetna. Ženska se pogosto počuti sama, zdi se ji, da je mož ne razume in da ga ne zanima več. Moški na drugi strani doživlja podobno. Partnerka, ki ga je še pred kratkim gledala kot moškega, se z njim pogovarjala in mu zaupala, od prihoda otroka vso energijo posveča le malemu bitjecu, njemu pa veliko manj, tudi časa za pogovor zmanjkuje. Redke besede, ki mu jih nameni, so pogosto le očitki, česa vsega ne naredi.
Seveda marsikdaj ni vse tako črno, dejstvo pa je, da je drugače. Do konfliktov lahko prihaja, ker se partnerja po porodu ne pogovarjata več o svojih občutkih ali pa takrat, ko so pričakovanja posameznega partnerja nerealna.
Koristno je, če partnerja drug drugemu izražata svoja čustva. Mogoče se nam na začetku to zdi čudno in nenaravno, vendar partnerju omogoča, da novopečeno mamico bolje spozna. S tem dobi možnost, da jo zaščiti, potolaži ali ponudi pomoč pri gospodinjskih delih. Če ženska partnerju pove, da se, ko je večino dneva sama, počuti, kot da je nihče ne razume in da je sama, bo ta z večjim veseljem pomagal, kot pa če mu reče, da doma nič ne naredi in da ga takega ne potrebuje.
Raziskave kažejo, da gre bolje tistim, ki so se pred rojstvom otroka pogovarjali o svojih pričakovanjih do partnerja. Zato je za dober odnos po porodu pomembna tudi psihološka priprava na spremenjene vloge, v katerih se znajdeta partnerja, ko postaneta starša.
Ker zakonski odnos pomeni združitev dveh posameznikov, dveh različnih svetov, je normalno, da med njima prihaja do konfliktov. Če sta te ovire pripravljena in sposobna preseči, je lahko partnerska zveza prijetno zatočišče za oba. Če pa se v odnosu počutimo nerazumljeni, prezrti, osamljeni, razočarani ipd., nam ta občutja kažejo, da nekaj ni v redu.
Ko se tega zaveste, je čas, da nekaj storite. Na začetku je mogoče dobro, da razmislite o komunikaciji. Vas partner razume, ko mu nekaj razlagate? Se hitro vznemiri ali pa umakne? Se vam zdi, da vas ne sliši?
Če mislite, da sami ne napredujete, da ne najdete recepta za boljšo komunikacijo, da se s partnerjem vedno bolj oddaljujeta, je koristno, da poiščete strokovno pomoč.
Ni naključje, da je ločitev na lestvici stresnih dogodkov rangirana zelo visoko. To dejstvo ne preseneča, saj gre za slovo od človeka, za katerega smo menili, da bomo z njim preživljali najlepše trenutke življenja. Zato gre pri ločitvi za proces, ki je podoben žalovanju. Ločitev lahko spremlja občutek otopelosti, žalost, lahko tudi strah. Ob tem namreč izgubimo občutek varnosti, prikrade pa se tudi strah pred osamljenostjo. Po ločitvi imamo lahko težave s partnerji, saj vsakega primerjamo z bivšim.
Težave lahko nastopijo, če postane anksioznost prehuda, če nastopi depresija ali kakršnokoli stanje, ki mu nismo kos. Takrat je koristno, da obiščete strokovnjaka, ki vas bo spremljal na poti do sebe v času po ločitvi.
Če imata otroke, se v večini primerov stik med partnerjema ohrani, pa četudi le zaradi izmenjave informacij, kot so obiski otroka, vzgoja, počitnice. Za vse vpletene, še posebej pa za otroka, je dobro, da starša med seboj sodelujeta. Če sama tega ne dosežeta, je koristno, da poiščeta pomoč.