ODNOSI
Odnosi so za vsakega izmed nas pomemben del življenja. Ne glede na to, ali gre za odnose doma – z otroki, partnerjem ali starši, za odnose s sodelavci, za odnose s prijatelji, s strankami, ali z zaposleno v trgovini in na pošti. Vse te interakcije vplivajo na nas, na samopodobo in konec koncev na kvaliteto življenja.
Odnose potrebujemo za pogovor, za druženje, za deljenje mnenj, pa tudi za ogledalo, ki nam ga daje sogovornik. Z odnosi zadovoljujemo potrebe po bližini, varnosti in pripadnosti.
Se pa zgodi, da se odnosi skrhajo. Pogosto se to zgodi zaradi načina komuniciranja, ki ne vključuje iskrenosti, spoštovanja do sogovornikov in upoštevanja potreb vseh udeleženih.
Če se zaradi prekinitve odnosa počutite slabo, občutite krivdo ali pa ste še naprej jezni, je koristno, da nekaj storite. Pritoževanje nad nastalo težavo ali iskanje “krivca” in somišljenikov situacije ne bo rešilo. Kvečjemu obratno. Bolje je, da se ozrete vase, prevzamete svoj del krivde in da se aktivno vključite v reševanje odnosa.
Komuniciranja se učimo vse življenje. Začeli smo doma, nadaljevali med prijatelji na igrišču, v vrtcu, v šoli, pa naprej med prijatelji v odrasli dobi in s sodelavci na delovnem mestu. Svoje izražanje prilagajamo glede na odzive ljudi, s katerimi smo v stiku. Lahko se zgodi, da zaradi različnih vzrokov naše komuniciranje pripeljemo do tega, da nismo iskreni. Pa ne z namenom, da bi drugim lagali. Morda smo zato, da bi bili všečni, sebe postavili tako daleč stran, da sploh ne izrazimo svojega mnenja.
Razlogi za tako vedenje so lahko: kot že rečeno, želimo biti všečni in se želimo izogniti obsojanju in kritiki; želimo se izogniti konfliktu; s svojim izražanjem ne želimo prizadeti, nekoga izpostaviti ali kakorkoli obremeniti; bojimo se, da bi naredili napako; ne želimo ogroziti odnosa ali pa preprosto ne želimo zapravljati svojega časa in energije.
Komuniciranje, s katerim lahko izrazimo sebe, svoja mnenja in pomisleke, in hkrati nikogar ne prizadenemo, je asertivno komuniciranje. Asertivnost je namreč sposobnost odkritega izražanja lastnega mnenja, prepričanj, pravic, potreb ali čustev, pri čemer upoštevamo našega sogovornika. Čeprav se to ne zgodi čez noč, se je mogoče asertivnega vedenja in odzivanja uspešno naučiti.
Kdo ne pozna konfliktov med otroki in starši oz. skrbniki? Mislim, da jih z otroške perspektive poznamo vsi, tisti, ki smo starši, pa še iz drugega zornega kota. Zaradi prenatrpanih urnikov in posledične utrujenosti tako otrok kot odraslih je nesoglasij ali pa nestrpnosti še več. Včasih se nam staršem zdi, da smo popolnoma nemočni in da smo kot starši odpovedali na polni črti. Tudi otrok se včasih počuti, da je neslišan in da ga starši pač ne morejo razumeti, ker so živeli v drugi zgodovinski dobi.
Če se za trenutek ustavimo in se postavimo v kožo otroka, bomo kaj hitro prepoznali, od kje izvira njihov bes ali žalost ali strah, ki je bil povod za prepir. Morda bomo enaka čustva zaznali pri sebi, čeprav jih prej nismo. S tem, ko bomo drugega razumeli, bomo lahko empatični in mogoče za prepir sploh ne bo razloga. Če pa boste še vedno stali vsak na svojem bregu, se boste po razmisleku o tem lažje pogovorili in sklenili nek kompromis.