drugo

Človek je izjemno bitje. Odziva se na vse, kar ga obdaja. Včasih tako, da se temu izogne, včasih tako, da se bori, včasih tako, da posamezen dogodek samo zazna. Kako se bomo na posamezno situacijo odzvali, je odvisno od tega, kako smo zaznali njen pomen, kako smo se sposobni s tem spoprijeti, od predhodnih izkušenj in še česa.

Raziskave so pokazale, da izguba dela  vpliva na pojav duševnih in telesnih težav ter zmanjšanega zadovoljstva v partnerskih in družinskih odnosih. Tako stanje brezposelnosti prizadene tudi ostale družinske člane. Daljše kot je obdobje brezposelnosti, večja je verjetnost za pojav anksioznih in depresivnih stanj, psihosomatskih težav, slabe samopodobe ter pomanjkanja samozavesti. V večini je prisoten tudi občutek sramu, saj brezposelnost doživljajo kot lasten neuspeh. Pri posameznikih, ki že imajo katero od psihičnih težav, se intenzivnost teh s časom povečuje. Prizadeti posamezniki se počutijo stigmatizirani in posledično se slabšajo njihovi stiki z okolico ter odnosi z bližnjimi in prijatelji. Brezposelni so torej stigmatizirani ne samo s strani družbe, ki jih pogosto vidi kot manjvredne, temveč tudi zaradi psihološko pogojenih težav, ki jih pahnejo v začaran krog neuspeha pri iskanju zaposlitve.

 

Dobro je, da se kljub pomanjkanju volje brezposelni ne osami in ostaja sam s svojo žalostjo. V takem stanju so še posebej dobrodošli prijatelji in stiki z drugimi ljudmi ter pogovor o možnostih, ki se ponujajo. S tem, ko bo imel brezposelni stike z drugimi, bo imel o sebi boljše mnenje, bo na situacijo pogledal tudi z očmi drugega in bo imel več volje za spremembo trenutnega stanja. Ker bo imel več zaupanja vase in boljšo samopodobo, je zelo verjetno, da bo pri iskanju nove službe bolj uspešen kot sicer.

Žalovanje lahko opišemo kot »globoko žalost«, ki vpliva na vse vidike posameznikovega življenja. Žalost vsak posameznik doživlja in izraža na svoj način. Kakšen je ta način, je odvisno od narave izgube (smrt ljubljene osebe, končanje pomembnega odnosa, izguba službe …), značaja posameznika in njegovih naučenih strategij spoprijemanja s stresnimi situacijami, izkušenj, ki jih ima nekdo z žalovanjem, ter podporo, ki jo posamezniku nudi okolica.

 

V obdobju žalovanja se posameznik pogosto počuti otopelega, praznega, osamljenega, ima težave s spanjem, prehranjevanjem, padcem življenjske energije. Pomembno je vedeti, da gre za normalno reakcijo posameznika na hud stresni dogodek, ki bo, če se z njo sooči, prešla.

 

Priznana ameriška psihoterapevtka Elizabeth Kubler Ross piše, da gre pri žalovanju za različne faze. Lahko si sledijo v vrstnem redu, kot je opisano, lahko pa tudi drugače: Ob novici, da nam je nekdo umrl, sledi šok, ki traja od ene ure do enega tedna. V fazi šoka se oseba počuti popolnoma brez nadzora. Ne glede na to, ali je smrt nenadna ali posledica dolgotrajne bolezni, je šok enak. Človek se navadno ne zaveda, kaj se pravzaprav dogaja. Nato sledi faza zanikanja, ki služi kot obrambni mehanizem. Ta nam omogoči, da bolečo izkušnjo omilimo. Po fazi zanikanja sledi faza jeze, ki se kaže v tem, da iščemo krivca za smrt ljubljene osebe. Lahko se jezimo na zunanji svet, lahko tudi na umrlo osebo. Fazi jeze sledi faza pogajanja z namenom, da dobimo še eno priložnost, v kar lahko vključimo tudi pomoč boga. Po vsem tem pa nastopi globoka žalost. Človek se sooči s svojo bolečino. Ko bolečina popusti do te mere, da lahko uvidimo realnost, nastopi zadnja faza: sprejemanje. V tej fazi lahko ponovno vlagamo vase in v svojo prihodnost.

 

Z navedenimi občutki se srečujemo ob vsaki izgubi. Lahko so bolj ali manj intenzivni, so pa prisotni tudi ob ločitvi, ob selitvi, ko je potrebno zapustiti svoj domači kraj, ob smrti naših hišnih ljubljenčkov, ob izgubi službe, mogoče tudi ob vstopu v osnovno in srednjo šolo.

 

Pri smrti ali drugi izgubi je pomembno, da sebi in drugim dovolimo žalovati, da pustimo prostor in čas za doživljanje žalosti. Pomoč poiščemo šele takrat, ko se nam zdi, da nekaj ni v redu, da se žalost ne spreminja in da traja več časa, kot bi pričakovali.

Osamljenost ni isto kot biti sam. Vsak od nas je rad kdaj sam, da lahko v miru razmišlja ali nekaj počne. Če je oseba osamljena, se počuti sama, tudi če je okoli nje polno ljudi. Zato je žalostna, nemočna ali obupana.

 

Osamljenost je pasivno stanje. Ničesar ne storimo, da bi to stanje prekinili. Seveda si želimo, da bi izginilo, ampak se nas zaradi naše pasivne drže še naprej oklepa.

 

Najprej si moramo priznati, da smo osamljeni, temu pa sledi izražanje občutkov. Lahko jih zapišemo v dnevnik, napišemo pismo, povemo znancu ali prijatelju. Izražamo se lahko tudi skozi slikanje, pisanje pesmi ipd. Občutek osamljenosti ni motnja, temveč je težava, ki jo lahko odpravimo.

Koncentracijo lahko opredelimo tudi kot zbrano pozornost. Pomaga nam, da se usmerimo na neko aktivnost, torej se ne zmenimo za motnje in dražljaje, ki niso njen del. Pozornost in koncentracija imata zelo pomembno vlogo tudi pri spominu. Običajno si namreč zapomnimo to, na kar smo pozorni.

 

Motnje koncentracije se po mnenju zdravnikov najpogosteje kažejo prek simptomov, kot so:
– pozabljivost,
– motnje učenja in pomnjenja,
– preskakovanje misli, ki jim ni mogoče slediti,
– prehodne motnje zavesti ali
– miselne luknje in nedokončano delo.

 

Težave s koncentracijo lahko doletijo tako mladostnike kot starejše.

Ker so potrebe po spancu različne od človeka do človeka, kot kriterij za nespečnost upoštevamo čas uspavanja in kakovost spanja, ne pa dolžine spanca. Nespečnost se kaže na različne načine, in sicer v podaljšanem uspavanju, v pogostem prebujanju, skrajšanem času ali v slabši kakovosti spanja.

 

Če ne spimo dovolj dolgo ali dovolj kvalitetno, se povečuje psihična napetost, zmanjšujeta pa se koncentracija in zmožnost za delo. Nekvaliteten spanec povzroča tudi utrujenost čez dan. Možnih vzrokov za nespečnost je veliko. Lahko je posledica raznih bolezenskih stanj, jemanja določenih zdravil ali poživil, lahko pa tudi strah, stres, psihična napetost, depresija, žalovanje, čezmerna telesna utrujenost in še bi lahko naštevali.

 

Vzrok nespečnosti je lahko tudi slaba higiena spanja: preveč osvetljena ali hrupna spalnica, neprimerna temperatura prostora ali uživanje hrane in pijače tik pred spanjem.

Naše telo se na grožnjo odzove tako, da nas zaščiti. V preteklosti je grožnja pomenila srečanje iz oči v oči z zverjo ali drugimi napadalci. Danes so take grožnje redke, kar pa ne pomeni, da ne doživljamo stresa. Dogodki, ki v nas sprožijo enake reakcije, kot je našim prednikom soočenje z napadalcem, so lahko visoke zahteve na delovnem mestu, skrb za osebne finance ali razni pripetljaji v družini.

 

Življenjski dogodki, ki na nas delujejo stresno, so lahko prijetni ali neprijetni. Tako se lahko telo enako ali podobno odzove na neprijetne dogodke, kot so npr. smrt bližnjega, težka bolezen, izguba službe, ločitev in na prijetne – selitev, rojstvo otroka, poroka, napredovanje v službi in podobno.

 

Poseben pretres lahko doživimo, če je sprememba nenadna, kar pomeni, da se moramo prilagoditi v zelo kratkem času.

KONTAKTIRAJTE ME