ČAJANKA

Na čajanki se v petek ob 17h sreča pet ljubiteljev čaja, ki se med seboj bežno ali sploh ne poznajo. Med strokovno vodenim pogovorom se pogovarjamo o vsakodnevnih situacijah. Dogodek je brezplačen.

Namen pogovorov je, da na določeno temo, o kateri smo s prijatelji morda že večkrat govorili, pogledamo skozi oči nekoga drugega. Ko zamenjamo zorni kot, se nam mogoče utrne rešitev za soočenje s svojo situacijo. Lahko bi rekli tudi brainstorming za vsakdanje težave.

Med srkanjem čaja vsak od udeleženih svojo izkušnjo v določeni situaciji deli z drugimi. Izmenjujemo dobre in slabe prakse in preko njih prihajamo do novih spoznanj. Odstiramo obzorja in rušimo meje, ki smo si jih postavili na svoji poti do danes.

Tema pogovora je določena vnaprej in je objavljena na spletni strani in na oknu svetovalnice. Za prijavo na dogodek lahko pišete na elektronsko pošto ali pokličete po telefonu.

Vabljeni.

Ko pomislim na čajanko, se mi pred očmi prikaže umirjen prostor. Na mizi so poleg čajnika, skodelic in sladkornice tudi krožnik s piškoti ali drugim drobnim pecivom. Okoli mizice sedi skupina urejenih ljudi, ki se kultivirano pogovarja. En drugega poslušajo, ko konča, razmislijo o tem, kar so slišali.

Ideja za čajanko se je porodila čisto spontano. Razmišljala sem, na koliko načinov se v današnjih časih ljudje delimo, kako si ustvarjamo razpoke med seboj, čeprav se vsi ukvarjamo z enimi in istimi temami, in, nenazadnje, razmišljala sem o tem, koliko bi bil lahko svet lepši in mi bolj mirni in zadovoljni, če bi vsak od nas znal prisluhniti drugemu in ta drugi ne bi brezobzirno delil svojih izkušenj in nasvetov vsenaokrog.

Nastala je petkova čajanka. Njen namen je, da s pomočjo pozornega poslušanja sogovornikov, ki jih poznamo ali pa sploh ne, prepoznamo nekaj, kar bi bilo primerno tudi za nas. Mogoče v drugačni obliki. Da na svet pogledamo z drugega zornega kota, saj je včasih to edini način, da pridemo do prave rešitve zase. Po končanem pogovoru ne delamo zaključkov ali sklepov, kaj je najboljše in kaj ni. O tem, kar je slišal, si bo vsak ustvaril svoje mnenje in domov vzel tisto, kar se mu bo zdelo smiselno. Prepričana sem, da smo s takim dogodkom bogatejši za novo izkušnjo, nove poglede in nova znanja.

Ljudje se večinoma družimo z enimi in istimi ljudmi. Takimi, ki so nam najbližji po razmišljanju, načinu delovanja in vrednotah. Mogoče se družimo s tistimi, ki živijo v naši bližini ali s tistimi, s katerimi smo kako drugače povezani. S tem poglabljamo prijateljstva, utrjujemo prepričanja, da nismo sami in da se bomo imeli v trenutku šibkosti ali ranljivosti na nekoga nasloniti. To je dobro.

Če se gibljemo vedno v istih krogih, si s tem ožimo pogled na svet, naša resničnost se vedno bolj oddaljuje od resničnosti drugih in tako se razlike med nami še poglabljajo. Dodatno se z aktivnostjo na družbenih omrežjih ustvarjajo mehurčki, ki vsebujejo enako ali podobno misleče. Ko se znajdemo v takšnem mehurčku, obstaja velika verjetnost, da si bomo ustvarili nerealno predstavo o sebi, o drugih in o svetu.

Fenomen mehurčkanja se je razmahnil še posebej v času epidemije, ko smo bili več doma in smo se več družili z različnimi ekrani. Četudi nismo uporabljali družbenih omrežij, smo zaradi strahu pred boleznijo povečini ohranjali samo ozek krog ljudi, s katerimi smo se družili ali se pogovarjali. Možnosti za nova poznanstva je bilo malo.

Cilj petkovega druženja je torej tudi razbijanje mehurčkov, v katere smo se stlačili. Tako bomo lahko lažje zadihali, prevetrili nekatere teme, ki smo jih pospravili v najgloblji kot omare, v vsakdanjo miselnost vnesli nekaj svežine in, zakaj pa ne, zaživeli drugačno življenje.

Veselim se druženja z vami in z zame novimi znanji in izkušnjami.

Vabljeni vsi, ki se temu veselju pridružujete!

O ČEM BOMO GOVORILI

3. 2. 2023 – V življenju mi nič ne manjka. Ampak – ali je to to?

Otroci so odrasli, z možem imava v redu službe, avto, hišo. Lahko bi rekla, da dobro živiva. Prosti čas si zapolnim s planiranjem počitnic, včasih kaj dobrega skuham, družim se s prijatelji. In, seveda, nekoliko preveč časa preživim pred zasloni.

Ampak nekaj mi manjka. Mogoče je to posledica mene, ki gotovo prihaja, mogoče je to zaradi ustaljene rutine. Ko sem sama s seboj in ne počnem nič, kar bi odvrnilo mojo pozornost, občutim nekakšno praznino.

Ko sem bila mlajša, sem imela občutek, da je vse pred mano. Da me čakajo lepe reči, da bom lahko počela, kar se mi bo zljubilo, da bom imela poklic, v katerem bom uživala in da bom obiskala večino krajev, ki bi jih rada videla. In vse to bom počela s strastjo, z neizmerno predanostjo in entuziazmom.

Kaj pa zdaj? Večino, vsaj mladega življenja, je za menoj in mnogo od zgoraj naštetega se ni uresničilo. Večino življenja sem se prilagajala ljudem in okoliščinam, ki so me obdajali.

Torej. Moje življenje. Je to to?

Če se tudi vi kdaj zalotite pri takem ali podobnem razmišljanju, vas vabim, da pridete na tokratno čajanko. Verjamem, da se bomo vsi, ki bomo tam, po srečanju počutili bolj polni in mogoče za pikico bolj normalni, ko bomo spoznali, da v tem nismo sami.

Vabljeni.

23. 12. 2022 – Čas družinskih srečanj. Najraje bi izginil/a …

Kako lepo! Decembrski prazniki so res nekaj posebnega! Poleg uličnega vrveža in napetosti v službi, ker moramo pred prostimi dnevi vse opraviti, pride čas za družinsko intimo, za peko piškotov in za krasitev našega doma. In sem navadno spadajo tudi družinska srečanja. Mogoče vam bo tole nekoliko znano:

V soboto gremo k mami na kosilo. In tam bo še sestra z družino, pa brat, ki bo mogoče prišel z novo izbranko in včasih se nam pridruži še bratranec s svojimi neukrotljivimi otroki … Že zdaj vem, da bomo, preden se bomo odpravili, otrokom na hitro drdrali, kako se morajo obnašati, naj ne buljijo v telefon in naj bodo prijazni, kot le morejo. Bojim se, da ko bomo prišli, bomo najprej poslušali očitke, kako malo prihajamo na obisk čez leto, da bi lahko prišli nekoliko prej, da bi pomagali pripraviti mizo za kosilo in še kaj, kar nas bo presenetilo.

Rada bi enostavno izginila za nekaj dni … Šla bi na morje, na smučanje, zabubila bi se v stanovanje in praznike preživela na kavču ob gledanju božičnih filmov. Brez stresa, gneče, iskanja daril. In pila bi čaj in jedla doma narejene piškote.

Se včasih tudi vi počutite tako? Če ste se uspeli izogniti neprijetnim občutkom ob novoletni noriji, vas vabim, da delite z nami svoje izkušnje. Tudi če vam to še ni uspelo, pridite in povejte, kaj ni delovalo.

Vabljeni.

3. 12. 2022 – Uf, darila …

No, pa je leto naokoli. Ste že pripravili darila za družino, prijatelje, znance in še za koga povrh? Kakor kaže, bomo po novem novoletna darila pripravljali že po koncu poletja. No, pa pustimo to temo za kdaj drugič.

Na tokratni čajanki bomo govorili o čustvih, ki jih občutimo ob darilih. Šele ko sem začela pozorno razmišljati o njih, sem ugotovila, da jih je res veliko … In verjetno ne bom naštela vseh. Pa začnimo.

Pričakovanje, ko čakamo, kaj bomo dobili.

Navdušenje, ko dobimo nekaj, kar smo si močno želeli.

Razočaranje, ko nismo dobili tistega, kar smo si želeli.

Zavist, ko vidimo, da je brat zadovoljen s svojim darilom, mi pa ne.

Sram, ko vidimo, da smo podarili darilo, ki smo ga na silo kupili v najbližji trgovini, sestra pa nam je podarila izbrano darilo, namenjeno prav nam.

Strah, ali bomo imeli dovolj denarja za vsa darila.

Tesnoba, ker ne vemo, če bodo naša darila dovolj dobra za tiste, ki prihajajo.

Gotovo bi našli še kakšno. Nekatera čustva so prijetna, nekatera ne. Kako se soočite z njimi? Kaj naredite, da vam je bolje? In – ali menite, da lahko s svojimi izkušnjami vplivate na nekoga drugega?

Prepričana sem, da lahko. Zato vas vabim, da se prijavite in pridete. Se vidimo!

11. 11. 2022 – Nimam nobene volje.

November … Siv, pust, deževen. In jaz na kavču, s skodelico vročega čaja. Ko sem poleti vnaprej pripravljala teme za čajanke, sem si november predstavljala tako. Kaj pa zdaj? Poletne temperature, polne plaže in hribi, energija kar kipi. In sem pomislila, da bi temo spremenila. Nekaj časa sem razmišljala, potem pa sem se odločila, da jo pustim.

Saj je še hujše, če se nam nič ne da, medtem ko zunaj cel svet nori in govori o tem, kaj vse je doživel. In družbena omrežja so polna gob, morja in ostale narave.

Kaj naredite, če se vam nič ne da? Se zbrcate od doma ali to sprejmete in si skuhate skodelico dobrega čaja? Ali ob tem občutite praznino ali celo kanček krivde, ker niste naredili nič za svoje zdravje? Ali pa se temu občutku preprosto prepustite?

Pridite in povejte. Verjamem, da se bomo po vsem slišanem vsi udeleženci čajanke boljše počutili. Bolj normalni.

28. 10. 2022 – Je lahko zavist zdravo čustvo?

»Ena naslednjih čajank bo na temo zavisti,« povem znanki, s katero se zapleteva v klepet. »Aja? Zanimiva tema, ampak ni zame,« odvrne. Na podoben način se je odvilo še nekaj pogovorov. Spoznala sem, da večina ljudi meni, da sami niso zavistni.

In ravno to je tisto, zaradi česar se je porodila ideja za čajanko. Tistih čustev, ki se nam zdijo slaba, nekako ne sprejmemo za svoje. Kljub temu jih občutimo in se nam ob tem ni prijetno.

Pri zavisti gre v bistvu za to, da se počutimo prikrajšani ob tem, ko drugi občuti srečo. To nikakor ne pomeni, da mu ne privoščimo. Zavist ni nujno »foušija«. Res je sicer, da smo lahko na tega srečneža nekoliko jezni, ker nas je spomnil, da mi nečesa nimamo, ni pa nujno.

Spomnim se, da sem med študijem ravno zbirala voljo, da se pripravim na naslednji izpit. In volje nikakor nisem uspela zbrati. Počela sem vse, samo da bi imela razlog, da se ne učim. Med drugim sem poklicala prijateljico, ki je nisem slišala že nekaj časa in sem jo vprašala, kako ji gre. »Super,« reče. »Pravkar sem opravila enega težjih izpitov.« Pa mi je zavrelo. Zavist sem občutila od nog do glave. Saj ne, da ji ne bi privoščila, ampak tudi jaz bi v tem času lahko kaj naredila za faks! In sem se lotila učenja. Že takoj isti dan. Izpit sem opravila gotovo v krajšem času, kot bi ga, če zavisti ne bi občutila.

Kaj pa vi? Občutite zavist? In kaj z njo naredite?

14. 10. 2022 – Težko se odločam. To mi pobere vso energijo …

Kaj naj zjutraj oblečem? Kateri čevlji grejo zraven? Ali naj to povem sodelavki ali ne? Kaj naj skuham za večerjo? Ali je ta pravi zame? Naj grem na zabavo ali ne?

S takimi in podobnimi vprašanji smo se srečali že vsi. In posledično odločitvami. Menda se vsak dan odločimo kar nekaj desettisočkrat. Ko se nam v življenju pridružijo še otroci, se število odločitev še poveča. Nekajkrat.

Če se odločamo hitro in v to ne vlagamo preveč energije, to ni težavno. Če pa za odločanje porabimo veliko časa, je to lahko za nas mučno in utrujajoče. In smo na koncu izžeti.

Imate kaj povedati na to temo in bi radi slišali mnenja in izkušnje drugih? Pridite in se nam pridružite.

30. 9. 2022: Pravijo, da je konstruktivna kritika dobra. Zakaj se jaz ob njej počutim čisto nesposoben/na?

Ste že kdaj doživeli, da je nekdo postavil pripombe na vaše delo in ste se počutili kot nesposobnež? Čeprav ste vedeli, da je kritika dobronamerna, ste čutili bolečino in ste za napako iskali zunanje razloge ali pa tistega, ki je komentiral vaše delo, videli kot sovražnika. Če je tako, ste pripombo sprejeli kot napad na vas same. Kljub temu, da ste že neštetokrat slišali, da takih besed ne jemljite osebno, si niste mogli kaj.

Je tako počutje normalno? Ali tako čutijo tudi drugi? Da odgovorimo na to vprašanje, se pridružite čajanki v petek in verjamem, da bomo domov odšli bogatejši za nova spoznanja.

16. 9. 2022: Otroci preveč zahtevajo od mene …

»Vse sem naredila za otroke, zdaj pa toliko zahtevajo od mene! Lahko bi bili hvaležni in pokazali vsaj malo spoštovanja!« Včasih se starši res počutimo nemočni ter utrujeni in občutek imamo, kot da nihče ne vidi našega dela. Ko se nekomu potožimo, nas velikokrat ne razume, češ, saj so vsi vzgajali otroke in še vsakemu je uspelo.

Ste tudi vi utrujeni od malih ali velikih otrok? Mogoče so ti časi že za vami in ste bili uspešni pri reševanju takih zagat? Pridite in povejte, kaj ste naredili. Mogoče pride komu prav.

2. 9. 2022: Ko s partnerjem kam greva, je krasno. Doma pa …

»S partnerjem sva skupaj že skoraj dvajset let. Na začetku zveze je bilo krasno, imela sva skupne interese, vse sva počela skupaj. Čeprav se nisva v vsem strinjala, sva prepire hitro rešila, veliko sva se pogovarjala in čutila sva vzajemno spoštovanje. Ne vem, kam so skozi leta izginili sproščenost, razumevanje in predanost. Zdaj, ko so otroci večji, ne hodijo več z nama na dopust, čeprav še živijo doma. Ko sva sama, je spet tako kot nekoč. Razumeva se brez besed, uživava en drugega in drug z drugim. A kaj, ko je spet po starem, ko se vrneva domov. Mučna tišina, vsakodnevni prepiri in želja, da gre čimprej iz hiše. Ne vem, če je to normalno. Vem, da mi je z njim lepo, ampak včasih si želim, da bila sama.«

Tako mi je o svojih težavah govorila znanka. Nekateri njeni pomisleki so bili znani tudi meni. Če imate tudi vi kaj povedati na to temo, vas vabim, da se nam pridružite in z ostalimi delite, kaj ste naredili, da se je vajin odnos izboljšal in tudi tisto, kar ni bilo v redu. Mogoče bodo vaše izkušnje pomagale drugim.

Vabljeni.

27. 5. 2022: Ves čas me nekaj skrbi. Rad/a bi bil/a bolj sproščen/a.

Kaj bom kuhal/a, kdo bo šel po otroke, kaj si bom oblekel/la za v službo … To je samo nekaj malih skrbi, s katerimi se soočamo vsak dan in jih tudi bolj ali manj uspešno rešujemo. Verjamem, da ste si vsaj eno od teh vprašanj postavili tudi vi. In takih vprašanj je še veliko, veliko.

Gre za to, da načrtujemo, usklajujemo, se dogovarjamo za stvari, ki se bodo zgodile v prihodnosti. To je normalno in zaradi tega je naše življenje lažje, manj stresno in manj kaotično.

Težava nastane, ko je tega planiranja preveč ali pa ni vse odvisno od nas in ostane nerešeno, odprto do zadnjega trenutka. Mogoče ob tem občutimo, kot da nas življenje premetava sem in tja in da nad njim nimamo posebnega vpliva. Težava nastane tudi, če o tem premlevamo večino časa in si ne vzamemo dovolj časa za sprostitev oz. časa, v katerem ni prostora za skrbi.

Kako vi rešujete takšne vsakdanje, ampak nekoliko zapletene situacije? Kaj naredite, ko je vsega preveč? In – ali si vzamete dovolj časa za sprostitev?

Pridite in povejte. Mogoče bo kakšna vaša ideja prišla prav še komu drugemu. In mogoče bo ideja nekoga drugega prišla prav vam.

Vabljeni.

13. 5. 2022: Z mamo se razumeva. A ko pritisne na tisti gumb …

Prijazen, topel odnos. Prisrčen in iskren. Nevsiljivi nasveti in poslušanje.

Jaz si odnos med mamo in že odraslo hčerjo predstavljam nekako tako. Si ga tudi vi? Hm, pa to tudi živite? Pogosto slišim: “Z mamo se sicer dobro razumeva, a kaj, ko začne drezati vame, mi vsiljevati svoje ideje in nasvete …” Ste se po katerem od takšnih srečanj z mamo prepirali s svojim partnerjem? “Popravljali” svoje otroke?

Hčere želimo od mam slišati pohvalo in dobiti podporo. Tudi konstruktivno kritiko. Ne potrebujemo pa kritiziranja vsepovprek, blatenja naših partnerjev in nasvetov, za katere nismo prosile. Ne potrebujemo izsiljevanja, skritega za raznimi bolečinami in trpljenjem.

Kako se vi soočate s tem, ko se mama ne strinja z vami in vas hoče na vsak način prepričati, da ima prav in vi ne, čeprav ste odločitev sprejeli po tehtnem premisleku? Kaj storite, če želi spreminjati vaše življenje? Vas učiti o vzgoji otrok, ki se ne ujema z vašimi prepričanji?

Pridite in povejte, kaj je delovalo in kaj ne. Veseli bomo vsake ideje.

8. 4. 2022: Se znam postaviti zase?

Ko smo v interakciji z drugimi ljudmi, se večkrat zgodi, da se z njimi ne strinjamo. Od nas je odvisno, ali se bomo izpostavili in povedali svoje mnenje ali pa se bomo izognili potencialnemu konfliktu in se enostavno prepustili temu, kar želijo drugi. Slednja izbira je sicer lažja, saj od nas ne zahteva drugega, kot da molčimo in kimamo. Če to počnemo samo vsake toliko, za nas nima posebnih posledic. Če pa ta način odzivanja izberemo večkrat ali pa vedno z istimi ljudmi, lahko to vpliva na različna področja. Če dovolimo, da drugi hodijo po nas, to poveča naše notranje nelagodje, na dolgi rok pa lahko slabšo samopodobo. Tako izgubimo občutek, da lahko sami upravljamo s svojim življenjem in ne verjamemo več, da imamo moč, da lahko nekaj spremenimo.

Kako pa se vi soočate s temi izzivi? Pridite in povejte, kaj je vam pomagalo, da ste prevzeli vajeti svojega življenja v svoje roke, in kaj ste naredili, ko vam to ni uspelo. Vabljeni!

25. 3. 2022: Ne zmorem odpustiti. Ali ne želim?

Upam si trditi, da je vsak izmed nas že doživel občutek prizadetosti, ko je bil v odnosu z določeno osebo. S tem smo se soočali na različne načine. Nekateri so te občutke pometli pod preprogo, drugi so se nanj jezili, bili mogoče maščevalni, spet tretji so jezo kazali na tak način, da so opravljali ali kritizirali tistega, ki je bil »vzrok« njihovega slabega počutja.

Velikokrat je tako, da jeza in zamera bolita bolj kot tisto, kar se nam je zgodilo. Zakaj torej ne odpustimo, da bi se počutili bolje?

Mogoče odpuščanje enačimo z opravičilom. Ko odpustimo, to ne pomeni, da smo opravičili njegovo dejanje. Ne. To pomeni, da jezo in pripadajoče slabe občutke spustimo stran od sebe, da jih pustimo za seboj. In takrat smo svobodni, saj nas ta neprijeten občutek ne spremlja več.

Pridite in delite svoje izkušnje. Mogoče pa kdo izmed nas zbere pogum in se odloči.

11. 3. 2022: Vse moram narediti perfektno. Ne da se mi več.

O perfekcioznizmu je bilo že veliko napisanega. Kljub temu ga včasih težko povežemo s seboj, razen v primeru, ko nas ovira pri vsakdanjem delovanju. Kaj pravzaprav pomeni? Perfekcionist sam sebi postavlja nerealno visoke zahteve, standarde. Če tega ne doseže, pogosto občuti krivdo, počuti se nesposoben in lahko se jezi sam nase. Vse to lahko vpliva na samopodobo.

Misli perfekcionista so večino časa usmerjene v prihodnost, v to, kaj bi lahko še izboljšal, popravil. Usmerjene so na cilj. Zaradi tega na poti do tja ne uživa, saj se sedanjosti, če nekoliko posplošimo, niti ne zaveda.

Ker je perfekcionist zahteven tudi do drugih, se tu navadno zatakne. Če se ta drugi ne želi podrediti zahtevam perfekcionista, navadno pride do konflikta in s tem do slabših odnosov. Zmanjša se kvaliteta življenja.

Če vam je zgoraj opisano znano, pridite in povejte, kako se s tem soočate ali kaj ste glede tega storili v preteklosti. Mogoče bodo vaše izkušnje prišle prav tudi komu drugemu. Saj veste, da bo življenje lepše.

25. 2. 2022: Telo mi govori. Ga poslušam?

Tiščanje v prsih, ščemenje v grlu, bolečine v križu, napetost v ramenih. Herpes na ustnici, luskavica, vsesplošna utrujenost, glavoboli. Poškodbe, dalj časa povišana telesna temperatura, bolečine v sklepih. Le kdo ne pozna vsaj enega od naštetih simptomov. Ko zdravnik ne ugotovi nič posebnega, je razlog mogoče v tem, da nam želi telo nekaj povedati. Velikokrat že sami poznamo vzrok, včasih pa se nikakor ne moremo dokopati do razlage težave, ki nas spremlja. Mogoče si rečemo: “Samo še to opravim, pa bo.” Ampak navadno pride takoj za tem nekaj drugega, ki ima prednost pred nami

Če se tudi vi soočate s čim podobnim, če nekako ne sodelujete s svojim telesom, ali se je to dogajalo v preteklosti, zdaj pa ste ta odnos spremenili, ste toplo vabljeni, da se udeležite čajanke. Radi bomo prisluhnili vaši izkušnji in se iz nje mogoče nečesa naučili.

11. 2. 2022: Izpil/a mi bo vso energijo!

Vsaj večina od nas se je kdaj v življenju srečala s človekom, ki nam je, vsaj tako se nam je zdelo, posrkal vso moč. Po pogovoru z njim se počutimo izpraznjeni, mogoče opeharjeni, vsekakor pa izžeti. Nekateri takim ljudem rečejo čustveni vampirji, krvosesi ali še kaj drugega. Če to ni naš partner, šef ali sodelavec, smo lahko veseli, saj bi se mu sicer težko izognili. Vseeno pa je to lahko naš bližnji sorodnik, sosed ali soseda in včasih je naporno, ko naredimo vse kar znamo, da se najine poti ne bi srečale.

Kako se s takimi izzivi soočate vi? Pridite in povejte, da se lahko iz vaših izkušenj naučimo še ostali.

Vabljeni.

14. 1 2022: Vsepovsod lučke, v meni pa praznina.

Praznični mesec. December. Eden najlepših mesecev, ki nam ponuja čas za druženje, za poglabljanje stikov z družino in s samim seboj. To nam sporočajo mediji.

V približevanju prazničnih dni pa je želja marsikoga, da bi ta mesec čimprej minil, saj je praznina, ki jo občuti, prav zares neprijetna. Razllogov za to je več. Nekateri nimajo družine, s katero bi praznovali, nekateri so žalostni zato, ker se zdi, kot da so vsi prijatelji in znanci pozabili nanje, nekateri se povabilom izogibajo zaradi prevelikih finančnih obremenitev. Razlogov za občutenje praznine je lahko še veliko več in se ne skrivajo le v prazničnih dneh, v odnosih z bližnjimi in v darilih.

Če ste pripravljeni svoje izkušnje podeliti, ste pripravljeni govoriti o tem, kako se s praznino soočate, kako jo omilite ali pa kako vam ni uspelo, vas vabim, da ta petek pridete na čajanko.

Toplo vabljeni.

17. 12. 2021: Partner in (starejši) otrok se ne razumeta. In jaz sem vmes.

Le kdo, ki ima partnerja in že malo večjega otroka, še ni bil soočen s situacijo, ko se onadva prepirata, sam pa ostane nekje pri strani. Vprašanje je, ali ostane res pri strani ali pa se mogoče vključi v pogovor. Roko na srce, v pogovor se rada vključi mama, in to predvsem z namenom zaščititi otroka. Ampak – ali ga je res potrebno zaščititi? Ali mu ne s tem pokaže, da je nemočen? In – ali ne s tem partnerja in otroka ovira pri tem, da bi se sama pogovorila? Včasih se po tem oba jezita nanjo. Ste se v takšni situaciji znašli tudi vi? Pridite in povejte, katere so vaše dobre in slabe prakse. Poslušajte ostale. In mogoče najdete pravo idejo, ki jo je vredno preizkusiti. Vabljeni!

3. 12. 2021: Ta služba ni zame!

Marsikomu med nami se je zgodilo, da smo podvomili v to, da je služba, ki smo jo izbrali, prava za nas. Morda nas obhajajo misli, da v delu, ki ga opravljamo, ne vidimo smisla ali smo nezadovoljni. Mogoče pogledujemo k drugim in se nam celo poraja zavist. Kaj naredimo takrat? Možnosti je več. Te misli lahko potisnemo nekam v ozadje in se tolažimo s tem, da imamo vsaj dobre sodelavce, kar ni zanemarljivo. Nezadovoljstvo v službi lahko nadomestimo s prijetnimi oz. za nas smiselnimi dejavnostmi v prostem času. Ena od možnosti je tudi ta, da se usmerimo na spletne strani, ki objavljajo prosta delovna mesta. Lahko damo odpoved in začnemo z lastno dejavnostjo. Kaj naredite vi? Kakšne so vaše dobre in slabe izkušnje? Pridružite se čajanki in povejte. Mogoče bo vaša izkušnja nekomu odprla oči ali omogočila, da na svojo težavo pogleda z drugega zornega kota.